Kaj danes najstnika prepriča, da šest mesecev svojega časa, energije in talentov vloži v skupnostni projekt? Kaj ga žene, da prevzame odgovornost, vodi ekipo in vztraja kljub vsemu?
Zgodba Luka Kljuna, 17-letnega organizatorja pasijona v Ribnici ponuja presenetljivo jasne odgovore – in dragocene lekcije za vse, ki vodimo ljudi, skupine ali projekte.
Star si 17 let. Kaj lahko danes najstnika tako močno motivira, da veliko svojega časa nameni pripravi pasijona v Ribnici? Kaj je tvoj osebni namen, smisel?
Ko je lansko leto kaplan prišel z idejo, da bi obnovili Ribniški pasijon, smo se ob dogovorjenem času za prvi sestanek začeli zbirati v dvorani. Začel sem – malo zares, malo za hec, na tablo risati shemo nalog in vlog, ki jih bomo potrebovali za izvedbo: kdo, kaj, kako… Mojo shemo smo preprosto uporabili za sestavo načrta in vanjo vpisali imena sodelujočih. Na koncu je kaplan rekel: »Imamo vse, samo organizatorja še ne. Luka, bi bil kar ti?«
Začeli smo z idejo, da pasijon bo, pa naj bo to lutkovna predstava ali kaj večjega, izpeljali ga bomo.
Ugotavljam, da sem se v tem času naučil, kako dobro izpeljati sestanke. V samem procesu priprave sem sodeloval s 7 koordinatorji. Vsak je imel svoje delo, za katerega je bil odgovoren in ga je moral izpeljati, jaz pa sem vse skupaj povezoval v celoto, v kateri je vsak opravil svoj del.
Naučil sem se delegirati delo in to je nekaj, kar je treba narediti čim prej. Če tega ne narediš, ne bo šlo. Na tej poti smo naleteli na številne težave, ki pa so se s skupnim delom tudi reševale.
Oseba, ki je lani vodila pomemben, večinoma administrativni del, je letos odšla. Sprva sem si rekel, da bom jaz prevzel njen del. Hitro sem ugotovil, da tega področja ne poznam dovolj dobro, da je dela res veliko in če želim organizirati ter voditi priprave na pasijon, tega ne morem početi sam. In sem našel drugo osebo, ki je odlično opravila administrativno delo.
Verjamem, da imam neke vodstvene sposobnosti in dar za povezovanje ekipe. Kdo drug mora dvigniti glas, da je slišan, jaz pa opažam, da je dovolj nekaj stavkov, enostavnih povedi in že imam pozornost pasijoncev.
Pogosto se vprašam, zakaj to delam. Na vajah vidim, kako so vsi srečni in kako nam dobro gre. Za vsem tem vidim skupno delo šestih mesecev. Vidim, kako se sodelovanje mnogih zliva v eno sliko, in to mi daje zadovoljstvo.
Kako vidiš vpliv te pobude na lokalno okolje?
V fari so bili različni odzivi. Pri prvi izvedbi lani je sodelovala predvsem prejšnja, starejša ekipa. Potrebno je bilo precej nagovarjati ljudi – eden ni imel časa, drugi se ni čutil sposobnega, tretji se ni želel izpostavljati. Po čudoviti izkušnji pa je sodelovanje zdaj, v drugem letu, veliko bolj naravno.
Izpeljava pasijona tako postaja pobuda celotne fare. In prvotna ekipa vidi, da nam skupaj kar dobro gre, da nismo tako slabi!
Močan vtis daje medgeneracijsko sodelovanje, pri čemer imate mladi veliko v svojih rokah. Za kakšne odnose gre?
Ko smo se s starejšo ekipo pogovarjali, da bi se jim pridružili mladi, smo predlagali tak sistem: za vsakega dosedanjega sodelujočega dodamo mladi enega novega. Tako imamo zdaj nekatere vloge podvojene, na primer dva režiserja, ki odlično sodelujeta.
Mladi se nismo le pridružili pasijonu, ampak smo se vanj vpletli. V vsak delček: organizacijo, scenografijo, režijo, promocijo dogodka… Mladih nas je zdaj okoli 50.
Kako kot organizator razločuješ, kako naprej? Kako se odločaš? Kako “bereš znamenja”?
Ko smo lani igrali pasijon, sem skrbel za posebne efekte. Bili smo na vrhuncu zgodbe, Jezusa so položili v grob in vojaki so zavalili skalo pred vhod. Zbor je pel pesem in na vrhuncu pesmi je čez nebo nenadoma preletel komet, utrinek – bil je enake zeleno-modre barve kot luči na našem odru in bilo je veličastno, dih jemajoče. Tega nismo ustvarili mi, to je bil del prečudovite narave. V tistem trenutku sem v tem videl znamenje, da se Jezus strinja, da pasijon ponovimo tudi naslednje leto.
Drugo znamenje vidim v tem, da smo lani ljudi morali še nagovarjati k sodelovanju, letos pa so se mi približali mnogi, fantje in dekleta, stari 16 let, ter številni drugi, tudi starejši, ki so spraševali, ali se lahko pridružijo ekipi in kdaj začnemo.
Znamenje vidim tudi, ko opazujem, kako se zaradi pasijona med seboj povezujejo družine, tudi mimo nedeljskega obiska cerkve.
Kakšno sporočilo bi namenil vsem pobudnikom in vodjem v župnijah ali drugih okoljih?
Ko želiš spremembo, te čaka veliko dela, truda in odrekanja. Sam sem se zaradi priprave pasijona odrekel dvema drugima dogodkoma, kjer bi lahko bil: govoru na maturantskem večeru in tekmovanju iz računalništva. A ko narediš to spremembo, ki jo sanjaš, je vredno. Če hočeš spremembo, moraš sesti, razmisliti in k sodelovanju povabiti prave ljudi. Moraš se potruditi. Ugotavljam, kako pomembno je, da imam pozitiven odnos in optimističen pogled.
Seveda bo stres, a to ni slaba stran, le naučiti se moram, kako se z njim soočiti. Stres bo itak vedno in povsod. Tega sem se že navadil. Kako se soočam z njim? Naredim si dober urnik. Postavim si prioritete. Dajem prednost projektom, ki imajo smisel in dokončujem začete stvari.
Se bojim, da bom izgorel? Ne, ker imam še čas zase. In ker vse delam iz sebe, iz smisla. Imam ogromno stvari. Bom to zmogel? Še vedno spim dovolj, imam dobro socialno mrežo in prijatelje.
Postavljam si cilje. Nekateri so kratkoročni – in se učim, saj sem si nekatere zastavil prenizko in jih že skoraj izpolnil. Glede projektov si zastavljam realistične cilje. Doseganje teh ciljev me sprošča. Imam pa tudi dva osebna cilja, ki sta zastavljena idealistično in ju ne morem kar tako uresničiti, sta pa kot zvezdi, ki jima sledim in mi kažeta smer.
