Voditelji skupin po župnijah, pa tudi na širših ravneh, pogosto potožijo, kako težko je pridobiti sodelavce, ki bi se aktivno vključili v delovanje. Pogosto dlje časa neuspešno iščejo voditelja pevskega zbora, sodelavca v timu voditeljev družinske kateheze, ravnateljico župnijskega vrtca, vodjo oratorija ali osebo, odgovorno za pripravo božičnice.
Zdi se, da je prevzemanje odgovornosti za mnoge danes že samo po sebi velik izziv. Povezan pa je tudi z več drugimi izzivi, ki znižujejo kapaciteto posameznika za prevzemanje dejavnih vlog v župniji. Med glavnimi zadržki, zakaj nekdo ne bi prevzel določene vloge, pogosto slišimo, da že sicer težko usklajuje družinsko in poklicno življenje, da za delo na župniji ob vseh obveznostih ne najde časa, da za to delo ni dovolj usposobljen, pojavljajo se tudi težave v duševnem zdravju, angažiranje pa ovirajo tudi konfliktni medosebni odnosi.
Voditelji v takšnih primerih radi izrečemo stavek, podoben tistemu, ki ga je po neuspešnem lovu izrekel Simon v Lk 5,5: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli!« Jezus seveda nad Simonom ni obupal in ulov je bil na koncu dober. Zato si oglejmo, kaj nas lahko ta svetopisemski odlomek (Lk 5,1-11) nauči o iskanju sodelavcev.
Na tvojo besedo
Simonov stavek: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli!« se tu ne konča. Simon namreč doda: » … a na tvojo besedo bom vrgel mreže.«
Kaj je »njegova beseda«? Jo znamo slišati? Kaj je tisto, v kar nas Jezus tokrat kliče? Ali nam res želi sporočiti, da naj osnovnošolski verouk tudi letos izvedemo na enak način kot zadnjih 10 let, pa čeprav je udeležba vsako leto za nekaj odstotkov nižja? Nas res ne kliče v nekaj novega, v pastoralno spreobrnenje?
Zdi se, da so se prakse učenčevstva in prisluškovanja Božjim namigom v zadnjem desetletju verjetno nekoliko izboljšale, a predvsem na individualni ravni. Prevladuje občutek, da individualno 15-minutno dnevno osebno molitev ob Božji besedi vendarle udejanja vse večji delež kristjanov. Kakšne pa so naše kolektivne prakse prisluškovanja Božjim namigom? Smo jih vnesli v svoje delo? Kako Božji besedi prisluškujemo in iz nje načrtujemo na ravni ŽPS ali na ravni voditeljskega tima? Opažamo, da se ta preskok v večini okolij še ni zgodil.
Na kakšne načine torej pri iskanju sodelavcev upoštevamo Njegovo besedo? Smo na primer že preizkusili metodo pogovora v Duhu?
Kaj vse smo že poskusili?
Kaj pravzaprav mislimo, ko izrečemo: »Vso noč smo se trudili …«? Morda je od našega prvega poskusa res minilo že nekaj časa, toda, koliko pristopov smo v tem času preizkusili? Koga vse smo osebno nagovorili? S kom smo se posvetovali, koga bi morda še lahko nagovorili? Kaj smo storili, da smo vloge, za katere iščemo kandidate, poenostavili in naredili bolj privlačne? Smo že razmislili, kako morda te vloge prestrukturirati, razdeliti na več manjših? Smo razmišljali o »odmetavanju« nepotrebnega balasta s teh vlog? Smo tiste, ki smo jih želeli nagovoriti, povabili k tudi sooblikovanju teh vlog?
Pogosto med našim trudom res mine veliko časa, toda: ali se dovolj trudimo, oz. bolje: ali se trudimo na dovolj različnih načinov, dovolj »z glavo«? Smo mreže že vrgli tudi na drugo stran? Poskusili kaj storiti drugače?
Množica sicer pritiska, a Jezus se posveča učencem
V odlomku o klicu prvim učencem beremo, da je množica sicer pritiskala na Jezusa, on pa je zagledal dva čolna in ogovoril ribiče. Jezus seveda množice ne ignorira, a njegov glavni fokus je na učencih.
Katere kazalnike uspeha si postavljamo v naših strukturah? Kdaj nas prevevajo boljši občutki: ko je ob prazniku cerkev bolj polna kot običajno ali ko v majhni sobici šest učencev posluša Duha in snuje, kako naprej? Kaj se nam zdi pomembneje? V katero smer so obrnjene naše oči? Kaj nam pomeni uspeh?
Ob koncu obravnavanega odlomka Jezus Simona povabi: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« (Lk 5,10). Za katere cilje v naši župniji namenjamo finančna sredstva? Kolikšen delež proračuna je neposredno namenjen »lovljenju ljudi«? In če je ta delež majhen, kakšen drug pa veliko večji, ali lahko pričakujemo kaj drugega, kot da bomo imeli z »lovljenjem ljudi« težave?
Mreže se bodo morda strgale – smo na to pripravljeni?
Ko so učenci mreže vrgli na drugo stran, je bil ulov tolikšen, da so se te začele trgati. Sedanje mreže – orodje, ki so ga apostoli, sicer na svojem področju strokovnjaki, dnevno uporabljali, torej niso bile primerne za ulov, kakršnega je predvideval Jezus. Ko so prišli v stik z Jezusovim delovanjem, se je to orodje začelo kvariti.
So naša orodja primerna za ulov, kakršnega za nas predvideva Jezus? So naši komunikacijski kanali primerni za čas, v katerem živimo? Ali pridige nagovarjajo aktualne izzive, s katerimi se srečujejo, in o katerih se dnevno sprašujejo družine? Ali prostori, ki jih uporabljamo, spodbujajo občutek topline in domačnosti?
Smo pripravljeni sedanja orodja tudi zamenjati ali smo nanje preveč navezani?
Smo že kdaj pomagali tovarišem v drugem čolnu?
Zaradi velikega ulova so ribiči pomignili tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat (Lk 5,7). Si naše skupine, naši čolni, dovolj pogosto pomagajo med seboj? V marsikateri župniji, ki jo obiščem, vsaka skupina predstavlja svet zase. Do medsebojnega sodelovanja ne prihaja pogosto, talenti in ideje se ne mešajo in ne oplajajo.
Sodelovanje rojeva sinergijo. Kar za neko skupino predstavlja ozko grlo, je morda v drugi samoumevno. In obratno: kar je samoumevno pri nas, je morda ozko grlo pri njih. Ko različni čolni, torej različne skupine, med seboj sodelujejo, lahko hitro izkusijo sinergijo. Spoznajo, da v sodelovanju ena in ena ni nujno dve. Lahko je tudi tri, pet ali deset. Skupaj lahko tudi za vabljenje sodelavcev naredimo več kot vsak zase. Je na primer župnijski dan zgolj prireditev ali bi ga lahko vsi skupaj načrtno uporabili tudi za vabljenje novih sodelavcev?
Pustili so vse
Pomenljiva je tudi zaključna vrstica odlomka o klicanju prvih učencev: »In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.« (Lk 5,11).
Kaj smo pripravljeni storiti, ko vidimo, da nekaj morda čisto malega in zaenkrat z vidika celotne župnije še nepomembnega, deluje? Ko opazimo, da je nek pastoralni pristop uspešen oz. da je bil ulov dober? V mnogih situacijah seveda ni smiselno, da kar takoj pustimo vse staro in vse stavimo na novo, še nepreizkušeno. Toda, po drugi strani, koliko dokazov potrebujemo, da si bomo upali spremeniti naše pastoralne pristope? Kako močni so naši »vztrajnostni momenti« in katere inovacije so morale zaradi pretirane vztrajnosti pri starem že odmreti?
Inovacije so sestavni del življenja in celo preživetja. Večina podjetij danes ni več strukturiranih na enak način, kot so bila pred 25 leti. V proizvodnjo in v trženje se uvajajo nove tehnologije, razvijajo se novi produkti, zahteve trga so drugačne. Kaj pa naše župnije? Kolikšen odstotek njihovega delovanja je še vedno enak kot leta 2.000?
Znamo opuščati staro? Potencialni novi sodelavci bodo veliko raje sodelovali pri nečem novem, kot pa pri nečem, kar se že četrt stoletja ni spremenilo.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (številka 4/2025)
