Druga generacija Vodenja 9,7: skupnost, ki prebuja upanje

Ali sploh sodim med voditelje?

Petek zvečer. Za nekom je naporen delovni teden, nekdo je doma pustil majhne otroke, drugi je tik pred odhodom odpovedal še zadnji sestanek. Ko se skupina zbere na prvem srečanju, nihče ne pride kot popoln voditelj. Pravzaprav marsikdo niti ni prepričan, da sploh sodi med voditelje.

V naših župnijah, skupnostih in gibanjih pogosto srečamo ljudi, ki nosijo veliko odgovornost, pa se sami ne bi nikoli opisali s to besedo. Vodijo pevske zbore, pripravljajo dogodke, spremljajo mlade, povezujejo prostovoljce, vodijo skupnosti ali sprejemajo pomembne odločitve. Kljub temu v sebi pogosto nosijo vprašanje, ali imajo za to dovolj znanja, izkušenj ali sposobnosti.

Ena od udeleženk je leto zaključila z besedami, da je prehodila pot »od dvoma, če sem sploh voditeljica, do jasnega spoznanja, da me Gospod kliče v močno voditeljsko poslanstvo«. Ta misel se je med letom na različne načine ponavljala tudi pri drugih. Ne zato, ker bi našli recept za uspešno vodenje, ampak ker so začeli drugače gledati na svoje mesto v skupnosti in na odgovornost, ki jim je zaupana kljub nepopolnosti.

Prezrto vprašanje: »Kako pravzaprav vodimo?«

Veliko časa v Cerkvi namenimo vprašanju, kako privabiti nove sodelavce, kako ljudi navdušiti za sodelovanje in kako ohraniti zagnanost tistih, ki že nosijo velik del bremena. Manj pogosto pa se vprašamo, kako pravzaprav vodimo. Kako sprejemamo odločitve, vključujemo druge in gradimo ekipe. Kako ustvarjamo okolje, v katerem lahko ljudje prevzamejo odgovornost in rastejo.

Prav pri teh vprašanjih se je zgodilo marsikatero pomembno spoznanje. Nekdo je prvič zares razmišljal o tem, da vodenje ni nekaj, kar opravljaš mimogrede, ampak dar in naloga, ki ju je vredno razvijati. Drugi je odkril, da je njegova naloga postaviti smer, ne pa opraviti vsega dela. Tretji je začel bolj zavestno zaupati naloge drugim in ugotovil, da skupnost ne postane močnejša takrat, ko voditelj dela več, ampak takrat, ko začne rasti več ljudi.

To se sliši precej preprosto, vendar pomeni mnoge konkretne premike. Vsi poznamo skušnjavo, da nalogo raje opravimo sami, ker bo hitreje, bolj kakovostno ali z manj zapleti. Dolgoročno pa tak pristop vodi v utrujenost voditeljev in pasivnost skupnosti. Zato ni presenetljivo, da so udeleženci med najdragocenejšimi stvarmi, ki so jih odnesli s seboj, pogosto omenjali prav poverjanje nalog, postavljanje prioritet, gradnjo ekip in ustvarjanje jasnih struktur. Ne zaradi struktur samih, ampak zato, ker omogočajo, da delo in poslanstvo postaneta skupna.

Več kot le nove veščine

Po pričevanjih udeležencev pa novo pridobljene veščine še zdaleč ne pomenijo vsega. Ob koncu leta so mnogi govorili predvsem o odnosih. V njihovih evalvacijskih odgovorih se pojavljajo besede, kot so zaupanje, sprejetost, odprtost, podpora, spoštovanje in bratstvo. Nekdo je zapisal, da se je počutil »kot doma«, drugi pa, da je skupnost, ki je nastala med udeleženci, prebujala upanje in omogočala osebno rast.

Če sanjamo Cerkev globokih odnosov med ljudmi in Bogom, potem se prenova začne pri ljudeh, ki se učijo poslušati drug drugega, sodelovati, si zaupati in skupaj iskati smer. Zveni sinodalno, a ne?

Ko začne rasti skupnost

Med najlepšimi sadovi letošnjega leta je bilo opazovati, kako so udeleženci drug v drugem prepoznavali darove, se spodbujali in skupaj rasli. Nekdo je ob koncu zapisal, da mu bo ostal v spominu občutek, da je bil »kot žejna goba, ki vsrkava in vsrkava«. Drugi je odkril, da ni treba čakati na popolnost, preden naredi naslednji korak. Tretji je spoznal, da ga Bog kliče dlje, kot si je sam predstavljal.

Takšne spremembe se redko zgodijo na glas. Ko se takšni premiki začnejo dogajati v življenjih posameznikov, pa postopoma spreminjajo tudi skupnosti.

Zakaj se jeseni začne novo usposabljanje Vodenje 9,7?

Ne zato, ker bi imeli vse odgovore na izzive, s katerimi se sooča Cerkev danes, ampak zato, ker je to usposabljanje prostor, kjer se srečujejo ljudje, ki želijo rasti, se učiti in odgovorno sprejeti svoje poslanstvo. Ljudje, ki verjamejo, da Bog še vedno kliče, vodi in prenavlja. In ljudje, ki so pripravljeni na ta klic odgovoriti. In to prinaša upanje.