Voditelj pogosto ostane sam. Nikogar nima, ki bi mu zares zaupal. Ogradi se od vseh in sam ostane tudi v trenutkih najtežjih odločitev.
Kaj se lahko o najožjem timu in ranljivosti naučimo od Jezusa?
Od Jezusa kot voditelja se lahko veliko naučimo. O njegovem načinu vodenja sem večkrat premišljeval, najbolj intenzivno pa v pripravi na Pastoralni tečaj leta 2023. Spraševal sem se o tem, kako je Jezus gradil time, kakšne time je imel, koga je nagovarjal in kako. Tudi o tem, kako je »delal« učence in o pošiljanju le-teh na naloge.
Več krogov
Opazil sem, da je Jezus imel več krogov.
Notranji krog, v katerem so bili le trije Njegovi učenci: Peter in oba Zebedejeva sinova – Jakob in Janez.
Poleg tega je vodil tudi dvanajstere – tudi Peter, Jakob in Janez, člani ožjega tima, so bili del tega širšega tima.
Vodil je tudi dvainsedemdesetere, ki jih je pošiljal na naloge po dva in dva.
Za Njim pa so navsezadnje šle tudi množice, ki jih je kdaj nahranil, kdaj pa le nagovoril.
Različnim krogom se je posvetil na različne načine. V tem prispevku se bom osredotočil na najožji krog.
Jezusov najožji krog – trije
V Jezusovem najožjem krogu so bili učenci, ki jim je Jezus najbolj zaupal. Največ jim je razkril, z Njim so bili skupaj tudi v najbolj intimnih in pomembnih trenutkih. V nadaljevanju si bomo pogledali štiri takšne trenutke.
1. Trenutek razodetja Božje moči: Čudežen ulov rib
Jezus jim je pokazal Božjo moč, ko so osupnili nad nenavadno velikim ulovom rib. V tej priliki se tudi pokaže, da so bili ti trije učenci pri ribolovu pravzaprav poslovni družabniki. Očitno so se poznali med seboj, gotovo so imeli med seboj že dodobra utrjene vezi. So že bili tim. Predvsem pa so znali loviti ribe in so vedeli, kaj pomeni tako dober ulov ob tako nenavadnem delu dneva, po njihovem celonočnem neuspelem lovljenju.
»Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika.« (Lk 5, 9-10)
2. Trenutek čudeža: Obujenje Jairove hčerke
Jezus je s seboj v čudež obujenja Jaírove hčerke od mrtvih spet povabil le tri iz najožjega tima – Petra, Janeza in Jakoba. Evangelist Marko zares poudari, da nikomur, razen njim, ni dovolil, da bi bili zraven pri enem največjih čudežev.
»Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu.« (Mr 5,35-37)
3. Trenutek razodetja slave: Molitev na gori
Jezus je svoj ožji tim vzel na goro, da bi bili priče Njegovi največji slavi. Še pred tem pa, tako omeni evangelist, jih je vzel s seboj, ker je šel na goro molit. S tem je pokazal, da se tudi sam obrača na nekoga, ki je višji od Njega – na svojega Očeta.
»Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija.« (Lk 9, 28-30)
Zdi se, da jih je Jezus popeljal na goro, da bi jim pokazal, kdo je v resnici, kakšna je Njegova identiteta, ki jo je tam dobil od Nekoga drugega – od svojega Očeta. Pomenljiv je tudi dodatek evangelista Mateja, da jih je Jezus prosil, da to, kar so videli na gori, ne govorijo naprej (Mt 17,9). Najožji krog ima več informacij kot ostali, širši krogi sodelavcev.
4. Trenutek ranljivost: Vrt Getsemani
Jezus je ponovno vzel s seboj v vrt Getsemani le svoj najožji tim. Tam je bil izpostavljen najglobljim skušnjavam in najtežji preizkušnji odločitve. Njegovi najbližji sodelavci se sicer niso obnesli v stanovitnosti molitve, pa vendar so videli svojega voditelja v veliki stiski. Pokazal jim je svojo ranljivost.
»Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.« S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova.« (Mt 26, 36-37)
Kaj se torej lahko o najožjem timu naučimo od Jezusa?
Naučimo se lahko:
- Tudi Jezus je potreboval tim. Ni hotel biti osamljeni junak, ki vse naredi sam.
- V najožjem timu ni prostora za veliko ljudi: Jezus je vanj povabil le tri.
- Najožjemu timu je Jezus zaupal pomembne reči, ki jih drugim ni. Tako so ga spoznali do obisti.
- Najožjemu timu je Jezus zaupal in si upal biti to, kar je: sicer Božji sin, pa vendar tudi ranljiv v svoji človeški naravi. Pravijo, da je bil Jezus v vrtu Getsemani, kjer je potil krvavi pot, totalno žalosten, v trepetu, v »slabotnosti človeške narave« (Mt 26,41), v resnih težavah, da bi se odločil po svoje in se ognil trpljenju in smrti. Niti sam Božji sin torej ni hotel biti nepremagljivi junak, pač pa je ponižno priznal, da potrebuje ljudi, ki naj zanj molijo in ki jim lahko pokaže svojo ranljivost. Ni je pokazal vsem, le trem.
- Iz najožjega tima je izšel voditelj Cerkve: Peter, Njegov naslednik na Zemlji. Ta je to nalogo prevzel in jo dobro opravljal, kljub slabostim, ki jih je imel.
Samota voditelja ali najožji krog, ki mu popolnoma zaupa?
Voditelj na vrhu pogosto ostane sam. Nikogar nima, ki bi mu zares zaupal.
Jezus nam je dal drugačen zgled. Izbral je tri, jih povabil v intimnost svoje identitete, jim pokazal da »zna in zmore« – da je močan, a da je tudi ranljiv in tega ne skriva pred vsemi, da torej tudi On potrebuje prostor, kjer se v svoji ranljivosti počuti varnega.
Vprašanje za voditelje
Kdo so torej ljudje v vašem najožjem krogu (okoli trije), ki jim popolnoma zaupate, s katerimi se počutite resnično varne in si upate biti ranljivi, s katerimi lahko delite globoke bolečine in notranje boje in ki so tudi »rezervirani« za posebne naloge?
