Slovenjgraška pastoralna zveza je živ organizem, ki povezuje 5.000 gospodinjstev v šestih župnijah, formalno pa deluje v okviru Zavoda Pastir.si. Že nekaj let gradijo cerkvene skupnosti po modelu kanadskega duhovnika Jamesa Mallona Božja prenova, zato smo se v konzorciju Skupaj za boljše skupnosti odločili, da jih povabimo na pogovor. Odzvali so se duhovnik Simon Potnik ter prostovoljki Andreja Lenart in Albina Linasi.
Vizija: najprej sprejetost, nato Kristus
Zavod Pastir s sodelavci že 8 let uresničuje vizijo: »Biti živa, zdrava in vesela Cerkev, ki prinaša Jezusa ljudem in ljudi Jezusu.« Ta vizija temelji na petih stebrih: skupnost, služenje, molitev, evangelizacija in učenčevstvo. Njihov cilj ni najprej izvajanje obredov, temveč ustvarjanje okolja zaupanja, kjer se človek počuti sprejetega, še preden vstopi v verski dialog.
»Pri spoznavanju vernika je ključno poslušanje, ne smeš takoj ‘pametovati’,« poudarja Simon.
Viri sledijo viziji (lekcija o ingverju)
Ste se kdaj vprašali, kako pridobiti sredstva za nov projekt? V Slovenj Gradcu so prostovoljci nekaj časa lupili ingver za lokalnega podjetnika. S tem so zaslužili za pripomočke, opremo in zagon prvih programov. Danes spodbujajo kulturo dobrohotne desetine – prepričanje, da Kristusov učenec ne sme le prejemati, ampak mora v skupnost tudi prispevati. Tudi sami so karitativni – od vsake prijave za dogodek ali program darujejo 1 evro za misijone.
Gostoljubje kot vstopna točka: program “RadŽivim”
Njihov paradni program RadŽivim temelji na treh stebrih: dobra duhovnost, hrana in dober prostor. Program spremlja človeka od rojstva do smrti – od otroških tednov v Izoli do programov za mlade, družine, samske in starejše. Zelo se trudijo živeti gostoljubje in ustvarjati okolje, kjer se človek počuti sprejetega, še preden se sreča s Kristusom. Pogosto gredo skupaj na pot.
Program Alfa: odgovor na vprašanja, ki nam ne pustijo spati
S programi, kot je Alfa, ustvarjajo varen prostor za iskalce. V ekipi pravijo: »Vsak dan si zastavimo na tisoče vprašanj … Obstajajo pa vprašanja, ki nam ne pustijo spati: Zakaj sem tu? Je življenje kaj več kot to?« Pri tem se strogo držijo preverjenih metod dela in napisanih pravil.
Stiska je pristna, trpljenje ni blefiranje
Na vprašanje glede stisk je bil odgovor iskren. Srečevanje z resničnim življenjem je polno ran. Albina poudarja, da je število »ranjenih« – tako med iskalci kot med sodelavci – precejšnje. Simon pa doda: “Prav tu, v tej resničnosti, Bog lahko dela največje čudeže.« Zato v Slovenj Gradcu stisk ne pometajo pod preprogo, ampak jih prepoznavajo kot vstopno mesto za stik.
- Osebno vabilo: Trpeče in žalujoče osebno (pisno) povabijo na dogodke, kot je Večer sočutja.
- Prostor za molitev in spoved: Na slavilnih večerih je možnost za pogovor, spoved in molitev nad posamezniki.
Prioritete in lokalne potrebe
Trudijo se, da bi sodelavce povezovali in usposabljali za delo v domači župniji in v skupnosti, pri čemer je končni cilj učenčevstvo – pripeljati ljudi do Kristusa. Simon to ubesedi takole: »Moja najširša in najgloblja prioriteta je najti načine, kako nadaljevati rast oseb, ki se srečajo s Kristusom.«
Vedno več poudarka skušajo dati evangelizaciji, a hkrati iščejo načine, kako še nagovoriti ljudi. Razmišljajo, kako bi preoblikovali model družinske kateheze, da bi bila še bolj učinkovita.
Od prostovoljcev h kulturi služenja
Namesto izraza »prostovoljstvo« uporabljajo besedo služenje. Trenutno je vključenih približno 250 prostovoljcev, od tega jih ima 100 voditeljske odgovornosti. Kako so prišli do takšne ekipe? Za prave osebe na pravih mestih je bil potreben večletni proces.
- Osebno povabilo: ključ do novih ljudi ni oglas, temveč osebni odnos. Osebni stik je tudi najboljši način, da sodelavci vztrajajo.
- Izbirčnost: kandidati za ključne vloge predhodno opravijo temeljite teste kompetenc in kompatibilnosti.
- Jasna ločnica: če se ugotovi, da nekdo ni (več) primeren za vlogo, se od njega poslovijo spoštljivo, a odločno (vedno v paru).
Vsak sodelavec mora paziti, da ne le daje, ampak tudi prejema. To velja tako za štiri zaposlene osebe kot tudi za vse prostovoljce. Če nekdo samo služi, lahko postane prazen in zagrenjen. Če le prejema in ne daje, ne zraste v učenca.
Sprememba “mindseta”: voditelj kot moderator
Vodenje skupnosti je zahtevno. Ko iz “garažnega podjetja” postaneš velika zgodba, se slej ko prej postavi vprašanje, kdaj boš nehal delati vse. Kajti sicer izčrpanosti sledi še kaj drugega. Simon Potnik se je s tem soočil. Skupnost štirih duhovnikov jih spodbuja k sodelovanju in najboljši razporeditvi moči. To sobivanje zahteva več energije, a prinaša bistveno boljše rezultate.
Poleg duhovniške vloge zdaj svojo vlogo vidi v moderiranju in opolnomočenju drugih. Njegova strategija vodenja vključuje:
- Tedenska srečanja in kolegije: redno usklajevanje zaposlenih in voditeljev je nujno. Pri zaposlenih mu je izziv držati ravnovesje med profesionalnostjo in služenjem, opravljenim delom (rezultati) in hvaležnostjo.
- Iskanje boljših od sebe: Naloge (finance, administracijo, katehezo) delegira tistim, ki so bolj kompetentni. Iz rok je že izpustil precej področij, da se lahko zdaj posveča le še voditeljem.
- Soodgovornost laikov: Središče pastorale niso otroci ali mladi, temveč odrasli in družine. Njih je treba povabiti, poučiti in spodbuditi k aktivni soudeležbi.
- Ekipa je zaščita: Nihče ne dela sam (načelo »dva po dva«), kar preprečuje izgorelost ter zagotavlja integriteto in kakovost dela.
Merjenje uspeha: novi obrazi med odgovornimi
Namesto da bi se osredotočali le na zaskrbljujočo statistiko krstov, pogrebov in nedeljnikov, v Slovenj Gradcu uspeh merijo s tremi kazalniki:
- Število ljudi pri nedeljski maši.
- Finančna podpora skupnosti (»pušica«).
- Novi obrazi med odgovornimi.
Zadnji kazalnik je najpomembnejši – ko ljudje začnejo prevzemati odgovornost za skupnost, vodenje postane gibanje. V skupnosti je zaznati žarenje, kar je dober znak za prihodnost.
Veselje in pogum
Pastoralna zveza Slovenj Gradec izkazuje profesionalnost v strukturi in toplino v odnosih. Njihov pristop »spremljati človeka od rojstva do smrti« kaže, da ljudje iščejo in potrebujejo živo skupnost kristjanov. Veselih!
Vodenje v 21. stoletju zahteva pogum za opuščanje starih metod in ponižnost za učenje od drugih. Ko se vizija (prinašati Jezusa ljudem) sreča z dobro strukturo, skupnost lahko začne »žuboreti«.
Kako pa je s tem pri vas?
Vsebina bloga izraža mnenje avtorja in ne predstavlja uradnega stališča MJU.
