Damijan Dolinar: Kako bom dobro vodil druge, če ne bom prej vodil samega sebe

9. aprila 2026

Damijan Dolinar je vodenje spoznal v vseh njegovih oblikah – od skavtskega stegovodje do visokih položajev v bančništvu. V iskrenem pogovoru z njim, danes mindset coachem, preberite, kako nas lahko uspeh pripelje do izgorelosti in zakaj je potreben pravi fokus. Damijan verjame, da se največja moč skriva prav v naših šibkostih in da je upravljanje s časom v resnici upravljanje s samim seboj.

V katerih okoljih si se že preizkusil v vlogi voditelja? Pri skavtih? V bančništvu?

Začelo se je pri skavtih, kjer sem prevzel prve odgovornosti vodenja in nato postal stegovodja. V okviru ZSKSS sem veliko pridobil na tabornih šolah, usposabljal sem se tudi v Italiji. Kasneje sem taborne šole tudi vodil. Znanja in metode, ki sem jih tam osvojil, so odlične za vključevanje in sem jih lahko uporabil tudi kasneje v življenju. V poslovnem svetu, pri bankah, je zgodba nekoliko bolj večplastna. Za Unicredit lahko rečem, da je v določenem obdobju spodbujal učno delovno okolje in veliko vlagal v svoje zaposlene.

V čem so si bile oblike vodenja v različnih zgoraj naštetih skupnostih podobne, v čem pa so se razlikovale?

K skavtom že v osnovi pridejo posamezniki s podobnimi vrednotami, cilji in hotenji. V korporacijah je slika drugačna: tu so zelo raznoliki ljudje s pogledi in cilji, ki nimajo vedno istih smeri delovanja. Voditi tukaj je veliko bolj zahtevno.

Izkusil sem oboje: od tradicionalnega vodenja s piramidalno hierarhično strukturo do tako imenovanega »servant leadership« modela, ki temelji na miselnosti rasti (»growth mindset«). Nekatera podjetja se odpirajo načinu dela, ki ga na primer Simon Sinek predstavi v knjigi Voditelji jedo zadnji. Tu je poudarek na tako imenovanih mehkih veščinah, ki jih rad imenujem človeške veščine in so zame ključne. Pravzaprav so nam vsem ljudem lastne, odkar obstaja civilizacija. Po drugi strani pa moramo vedno znova izstopati iz evolucijskih zakonitosti in predpostavk, če želimo dosegati rast. Rast se namreč dogaja zunaj območja varnosti, kjer je nelagodno in ni popolnega ravnotežja.

Sta upravljanje s časom in pozornostjo ter vodenje nekaj podobnega? Razlikovanje med nujnim, pomembnim in bistvenim ter odločanje za slednje se zdi pomembno pri obeh.

Elementi so pri obeh zelo podobni. Vsakdo je vodja svojega vedenja, samega sebe. Gre za prevzemanje odgovornosti zase, kar je naloga vsakega posameznika. Pravzaprav gre za vprašanje: »Kaj je cilj ali Božji načrt zame oziroma za ljudi, ki jih vodim?« Seveda je odgovornost voditelja večja. Vsak vodja se mora vprašati: »Kako bom dobro vodil druge, če ne bom najprej dobro vodil samega sebe?«

Kot vodja moraš na čas paziti še bolj, saj se pomen tvojega časa multiplicira. Kako vidiš pomen upravljanja s časom za voditelje?

Pri vodenju drugih se pojavi dodatna raven večplastnosti. Odgovoren si za uspešnost ljudi v svoji ekipi. Če želiš, da kolegi dosegajo dobre rezultate, se morajo v ekipi dobro počutiti, biti slišani in vključeni. Zato je pri voditeljih ključna sposobnost samorefleksije. Samopreizpraševanje je predpogoj, da lahko postaneš dober vodja.

Kdo resnično potrebuje upravljanje s časom oziroma samim seboj in kdo ne?

Če se dobro počutiš v svoji koži, tega res ne potrebuješ. A vprašanje je drugje: ali sem res zadovoljen s svojim življenjem? Le majhen delež ljudi se stalno sprašuje, kaj bi lahko še izboljšali, da bi dosegli svoje cilje. Tisti, ki so aktivni na več področjih – v družini, pri delu, v družbi, Cerkvi ali drugih skupnostih – in želijo biti uspešni, brez dobrega upravljanja s časom oziroma samim seboj ne morejo shajati.

Kaj pa večina drugih ljudi? Če so ujeti v stalno rutino, zgolj funkcionirajo. Pravo življenje ni tam, kjer je vse lepo in prijetno, ampak v tem, da sem iskren sam s seboj. In ko najdem strah ali slabost, ne pobegnem pred njima, temveč se z njima soočim in grem naprej. Kajti prav tam, kjer je moja šibkost, se skriva tudi moja največja potencialna moč.

Lahko navedeš nekaj resnic in mitov o upravljanju s časom v današnjem času?

Eden izmed mitov je: če bom imel več discipline, bom bolje funkcioniral. Trajna disciplina ni mogoča. Disciplina je kot mišica, ki se utrudi. Nove navade so tiste, ki nam pomagajo nekaj spremeniti. Ključno vprašanje je, kako jih uvesti, da se bodo obdržale.

Drugi mit: lahko bi bil uspešen, a nimam dovolj močne volje. Nihče ni takšen – včasih smo boljši, včasih slabši. Tudi volja je kot mišica, ki se utrudi.

Voditelji v Cerkvi in različnih skupnostih so pogosto razpeti med tisoč nujnimi nalogami. Kako naj človek v množici opravil in hrupu danes najde jasen DA – in kaj ta jasen DA sploh pomeni?

To, da imamo toliko stvari, dejavnosti in področij, obenem pa niti vdihniti več ne utegnemo, kaj šele da bi se ustavili in razločili, kaj je za nas v danem trenutku najpomembnejše – mar ni to beg pred samim seboj? Odločitev za tisto, kar je najbolj pomembno, vključuje tudi vsaj začasno odpoved drugim stvarem in potrebam ter je tako lahko povezana z nelagodjem. Potreben je pogum, da najdemo tihi čas zase in prisluhnemo notranjemu glasu.

In kaj se zgodi v skupnosti, ki ga obdaja nekoga, ko ta oseba doseže jasen DA?

Ko se skušaš povzpeti iz mase, iz povprečja, to mnogim ljudem ne ustreza več. Ne spadaš več v njihove okvirje in predalčke. Ker te še vedno želijo imeti popredalčkanega, te vlečejo nazaj. Morda ob tebi tudi sami opazijo, da bi morali kaj spremeniti, a tega ne zmorejo.

Povsem nekaj drugega pa je podporna skupnost, ki mi je v oporo na poti rasti. Ti ljudje mi odpirajo slepe pege in mi pomagajo, da spremembe postanejo trajne. Primer: prijava na usposabljanje 100%: vse ob svojem času je znamenje, da si nekdo želi spremembe. Ta želja je prvi korak. Morda me je nekdo drug pri tem podprl, me spodbudil, me povabil, da stopim na to pot. To je sicer šele začetek poti, a prvi korak sem naredil. In skupnost mi lahko pomaga narediti naslednje korake.

Tudi zelo sposoben človek se lahko v množici dejavnosti znajde v pasti uspeha. Obstaja nevarnost izgube energije, ki vodi v izčrpanost in izgorelost. Se je to tebi že zgodilo?

To je tema za celo epizodo podkasta. Do leta 2017 mi je šlo zelo dobro, doživljal sem uspeh za uspehom. Telo mi je sicer sporočalo, da nekaj ni v redu, a ga nisem poslušal. Zapiral sem svoja čutenja, nisem si prisluhnil. Dokler ni sledila izčrpanost – izgorelost.

Ljudje iz podjetja in družine so mi nato pomagali, da sem lahko počasi začel znova. Učil sem se dovoliti si čutiti, iskal sem lepoto v majhnih korakih. Zelo me navdihuje pesem skupine Gloria Človek sem, ki pravi: »V sebi odkrivam brezmejne širine, skrivnostne globine, ki nikoli jim ne pridem do dna.« Ali pa tista evangeljska prilika o devicah in olju – pomembno je poskrbeti, da imaš vedno dovolj olja zase. Sicer ne moreš niti funkcionirati, kaj šele živeti.

Vsakdo mora paziti na svoj čas. Ko sva se dogovarjala za ta intervju, si mi napisal: »Zdaj je najboljši trenutek.« S katero mislijo bi zaključil ta pogovor?

Spraševati se moram ne toliko o času, ampak o tem, ali se osredotočam na tisto, nad čimer imam kontrolo, vpliv. Verjamem, da lahko tak pristop in odprtost za delovanje Svetega Duha prineseta spremembo.

– – – – – – – – – –

Če vas zanima upravljanje s časom oziroma s samim seboj ali želite Damijana pobliže spoznati, se prijavite na aprilsko usposabljanje na Socialni akademiji – 100%: vse ob svojem času.

Avtor

Boštjan Grošelj