Med katoličani v Sloveniji prevladuje mnenje, da je udeležba na volitvah in referendumih najpomembnejši način udejstvovanja posameznika v družbi. Volitve in referendumi so praznik demokracije in največ, kar lahko storimo za boljši svet naj bi bilo, da se jih udeležimo.
Sam pa se s tem ne strinjam povsem. Ne trdim, da udeležba na volitvah in referendumih ni pomembna. Za vsakogar, ki sanja boljšo prihodnost, je celo nujna! Pripomba, da »če bi volitve kaj spremenile, bi jih že zdavnaj prepovedali,« sicer ima zrno resnice, a je bolj šala kot ne. Trdim pa, da glasovanje ni najvišja oblika družbene participacije. Vzeti si nekaj minut, sprehoditi se do volišča in oddati glasovnico še zdaleč ni največ, kar lahko posameznik stori!
Nekaj je glasovanje, drugo pa dogajanje pred tem
Na glasovanja na volitvah in referendumih lahko gledamo tudi kot na simptom razpoloženja v družbi v danem trenutku. To razpoloženje pa se razvija na dolgi rok in ima korenine v dogajanju več mesecev pred tem.
Na oblikovanje končnega razpoloženja (in s tem rezultata glasovanja) vplivajo pomembni dogodki zunaj politike (v zadnjem času pandemija Covid-19, poplave, vojne v naši okolici), resnične in izmišljene afere, medijske interpretacije dogodkov, vplivni posamezniki, ki so se pripravljeni izpostaviti, v zadnjih letih pa vedno bolj tudi algoritmi na svetovnem spletu, ki jih inženirji javnega mnenja lahko z nekaj kapitala obrnejo v svojo korist.
Kaj poleg volitev še lahko prinaša spremembe?
Družbena participacija je širok pojem in obsega široko paleto dejavnosti. Poleg glasovanj na volitvah in referendumih (ki jih uvrščamo med konvencionalne oblike participacije) obstajajo še mnoge t. i. nekonvencionalne oblike družbene participacije, kakršne so na primer članstva v različnih skupinah, izvajanje akcij ozaveščanja, organiziranje javnih razprav, usposabljanja kadrov, prostovoljno delo, delovanje v dobrodelnih ustanovah, protesti, bojkoti in peticije. Te dejavnosti sicer posamezniki lahko izvajajo vsak zase, a veliko večjo moč dobijo, če se povežejo.
Povezovanju v skupnosti, širše od ozkih družinskih ali prijateljskih krogov, imenujemo civilna družba. Ta je lahko neformalizirana (ni formalno registrirana, kot npr. kolesarji) ali pa formalizirana – v tem primeru lahko govorimo o nevladnih organizacijah: društvih, zavodih, fundacijah, zvezah društev, verskih skupnostih, sindikatih, interesnih združenjih …
Odpor katoličanov do nevladnih organizacij
Dosegati pomembne družbene spremembe brez dobro delujoče civilne družbe se zdi utopija. V nekem komentarju na podobno temo pred leti sem zapisal: »Kaj nam bo 15 političnih glav, če za njimi ne bo stalo nekaj sto civilnodružbenih glav?« Na civilno družbo lahko namreč gledamo kot na »srednjo plast« piramide: nad to plastjo so odločevalci (politiki), pod njo pa državljani kot celota.
Žal se danes zaradi kulturnih sprememb tisti, ki delamo v nevladnih organizacijah, ne moremo več zanašati zgolj na prostovoljstvo, članarine ali donacije posameznikov. V večini si delo brez financiranja iz javnih virov težko predstavljamo. Največja katoliška nevladna organizacija v Sloveniji, Zavod svetega Stanislava, brez javnih sredstev niti ne bi mogla delovati. Zelo okrnjeno bi bilo tudi delo Karitas in skavtov, pomembna javna sredstva pa prejemajo tudi oratoriji (na državni ravni), Socialna akademija, salezijanski mladinski centri in drugi.
Po drugi strani pa, predvsem zaradi manjšega števila nevladnih organizacij, ki močno krojijo slovenski politični prostor, do financiranja teh organizacij iz javnih virov med mnogimi katoličani vlada močno odklonilen odnos. Na to temo smo na Socialni akademiji l. 2024 izvedli tudi raziskavo, katere rezultate najdete na https://razgledan.si/katolicani-nvo/ in negativen odnos potrjujejo.
Po drugi strani …
Po drugi strani pa se prav med katoličani razvija nek nov sloj civilne družbe. Ta je bil še posebej opazen pri zadnjem referendumu, tistem o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Koliko ljudi, predvsem mlajših, pripadnikov generacij Y in Z, se je prvič izpostavilo! Zdi se, da je vendarle mogoče opaziti pomemben rezultat 30 let trajajoče demokracije v Sloveniji: nove generacije so veliko manj obremenjene s tem, kaj bodo o njihovem mnenju dejali drugi. Zdi se, da so vendarle odvrgli del bremena, ki ga mnogi starejši niso. In zdi se tudi, da njihova moč izhaja iz prave, Božje moči.
Tipičen pripadnik novega sloja krščanske civilne družbe (če o tem sploh lahko govorimo) je star med 20 in 45 let, za svoje delovanje uporablja predvsem socialna omrežja, povezuje se neformalno (ni član »združenj starega kova«) in – kar se mi zdi najpomembnejše – je pričevalec.
Od pandemije Covid-19 naprej je obisk cerkva res nekoliko upadel, a tisti, ki so ostali, so bolj goreči. Zdi se, kot da nas je, kot kulturo, pandemija prisilila v »vodenje hišnih Cerkva«, v predajanje vere svojim otrokom in zato tudi v večje poglabljanje vanjo. To se je še nekoliko okrepilo z delovanjem malih skupin, kakršne so na primer bratovščine Exodus90, skupine Fiat, pa tudi nove oblike zakonskih, moških in ženskih skupin. Značilno za te je, da temeljijo na načelu iskrenosti, ranljivosti, spodbujanja soodgovornosti (kot nasprotja tarnanju), vsakodnevni molitvi, poslušanju Božje besede in podelitvi le-te.
Še dodatno je k nastanku novega sloja civilne družbe prispeval proces demokratizacije medijev. Od daleč sicer izgleda, da je medijski prostor še »trši«, kot je bil pred nekaj leti, a ne smemo prezreti novih medijev, predvsem podkastov, ki s svojimi dolgimi formati širijo različne svetovne nazore, osvetljujejo pojave z različnih vidikov, rojevajo nove medijske osebnosti in širijo obzorja. Tako so nove generacije civilne družbe veliko bolje informirane od starih in imajo tudi večjo sposobnost argumentiranja.
In nenazadnje – v sovražnem razpoloženju do vsega, kar diši po pristno krščanskem (velikonočna šunka sicer diši, a ne zgolj po pristnem krščanstvu) so se nove generacije civilne družbe tudi utrdile. Komentarji jih veliko manj prizadenejo, kot je bilo to čutiti včasih. Bolj so pogumne!
Nevarnost
Morda se zdi, da sem izrisal kar nekoliko preveč optimistično sliko nove plasti civilne družbe. Res je – v tem pogledu sem optimist, a vidim tudi pomembno nevarnost. Nekoliko sem jo nakazal že v prvem delu članka. Pri takšnih akcijah gre povečini namreč za »solo akcije«, ki med seboj niso trdno povezane. Njihova moč je zato manjša. Prav tako gre za akcije, ki se sprožijo le, ko smo katoličani sprovocirani. V »mirnih časih« se na ta način ni mogoče angažirati in biti proaktiven. Ljudje imajo vendarle službe in omejen potencial za prostovoljsko udejstvovanje.
Nekaj je množica posameznikov, ki se kot prostovoljci udejstvujejo pred vsakim referendumom in so v tistem času tudi močni pričevalci, povsem nekaj drugega pa je nevladna organizacija, ki pričuje trajno, skozi ves čas. Takšna, ki deluje tudi v »mirnih časih«, razvija preventivne projekte, pripravlja delavnice za srednješolsko mladino, dela raziskave in ustvarja povezave za pozitivno družbeno spremembo. Na ta način se javno mnenje trajno spreminja. A do takšnih pobud bo ob zaničujočem odnosu katoličanov do nevladnih organizacij le težko prihajalo v večji meri.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (številka 1/2026)
