»Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5)
Zdi se, da ta stavek iz evangelija po Luku danes odmeva v marsikateri župniji. Trudimo se, pripravljamo dogodke, vabimo ljudi, pa se zdi, da se mreže vseeno ne polnijo. Kje so novi sodelavci? Kje so tisti, ki bi z veseljem prevzeli odgovornost, pomagali soustvarjati župnijsko življenje, prinašali nove ideje in svež veter?
Ta vprašanja so bila izhodišče pri pripravi delavnice »Kako pridobiti župnijske sodelavce in člane skupin«, izvedene v okviru programa Vodenje 9,7. Obiskalo jo je 17 udeležencev iz ene od gorenjskih župnij, vodila pa sva jo Matej Cepin in Andreja Snoj Keršmanc, ki sva v pogovor prinesla nekaj svetopisemskih vpogledov, konkretnih praks, kakšen koncept in kakšen praktičen prijem za gradnjo župnijske skupnosti, v kateri se vsak počuti poklican in cenjen.
Zakaj sploh delavnica o pridobivanju sodelavcev?
Motivacija je preprosta, a nujna: če želimo, da župnija živi kot skupnost, ne le kot institucija, potrebujemo ljudi – sodelavce, ne le pomočnike, »podizvajalce« ali svetovalce.
Svet se spreminja. Današnji človek ne vstopa več v skupino zato, ker »bi moral«, ampak zato, ker v njej začuti smisel, rast, povezanost in možnost, da prispeva. Župnija, ki želi odgovoriti na potrebe ljudi današnjega časa, zato potrebuje voditelje, ki znajo prepoznati talente, graditi odnose in ustvarjati okolje, kjer se vsak lahko vključi s svojimi darovi.
Ustavimo se in prisluhnimo potrebam
Delavnica se je začela z vprašanjem: Kaj smo že poskusili, pa ni uspelo?
Ob evangeljskem odlomku o Jezusovem klicu prvih učencev (Lk 5,1–11) so udeleženci razmišljali o Simonovem priznanju: »Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« Trud brez pravega poslušanja, brez Božje besede, je lahko izčrpavajoč. Ključni premik se zgodi, ko Jezus reče: »Odrini na globoko« – in Simon posluša ter odrine. Odrine »na njegovo besedo«, ne kar tako, ker je danes pač dobil to idejo.
Prvi korak pri iskanju novih sodelavcev je torej poslušanje – sebe, drugih in Boga. Šele takrat, ko odrinemo nekoliko dlje od znanega brega, lahko vidimo, kje se skriva potencial.
Koga pravzaprav vabimo?
Udeleženci so v skupinah izdelali t. i. persone – namišljene like, ki predstavljajo tipične ljudi iz različnih življenjskih obdobij: študenta, mladega starša, človeka v poznih srednjih letih in upokojenca.
Kljub temu, da je vsaka oseba edinstvena, je vsako od teh življenjskih obdobij na nek način zaznamovano z zanj značilnimi potrebami, hrepenenji, ritmom življenja in preteklimi izkušnjami. Nekdo bolj išče smisel, drugi skupnost, tretji prostor, kjer bi bil slišan. Šele ko razumemo, koga vabimo, se lahko resnično odzovemo na potrebe v njegovem srcu.
Kaj nas dela privlačne?
Ključno vprašanje ni le, kako vabimo druge, ampak zakaj bi si sploh želeli biti z nami. Sodelavci ne iščejo popolnih sistemov, temveč privlačne skupnosti – takšne, kjer vladata veselje in povezanost.
V razpravi so udeleženci spoznavali ravni motivacije, pomen ozračja zaupanja v ekipi ter različne načine, kako ljudje različnih generacij razumejo pripadnost ter na kakšne potrebe se odzivajo.
Kaj bomo storili danes, da bomo imeli sodelavce tudi leta 2030?
Delavnica Kako pridobiti župnijske sodelavce ni ponudila čarobnega recepta, temveč pokazala pot. Pot, ki se začne pri vprašanju: kaj Bog dela v naši skupnosti in kje nas vabi, da mu pri tem pomagamo. Kajti brez sodelavcev ni župnije. Z njimi pa župnija postane to, kar je poklicana biti – živa, rastoča, privlačna skupnost učencev, ki gredo za Jezusom in drug za drugim.
