Tišina, strah in razdeljenost v naših skupinah
Voditelji skupin, skupnosti in gibanj danes nosimo težko, a pomembno nalogo: odpirati prostor za pogovor tudi tam, kjer prevladujejo tišina, strah in polarizacija.
Ali se je tudi vam zgodilo, da enega para kar naenkrat ni bilo več na zakonsko? Ali pa da se je zbor razdelil na dva dela samo zaradi repertoarja pesmi …?
Morda ste tudi sami že občutili, kako hitro se skupina ob “težki temi” zapre – ali razdeli.
Kako ohranjati stik, ko mnenja trčijo?
Ta zapis je namenjen vam – ki ne iščete bližnjic, ampak pogumne poti v soustvarjanju prostora za dialog.
Polarizacija vstopa v vse pore družbe
Družbena polarizacija danes močno zaznamuje naše skupnosti. Ni več le politični pojav – vstopa v šole, župnije, zakonske skupine in v vsakdanje odnose med nami.
Mehurčki enako mislečih in izguba dialoga
Živimo v svetu, kjer prevladuje logika »ali-ali«:
Ali si za podnebne proteste, ali si brezbrižen.
Ali zagovarjaš pravice migrantov, ali si proti svoji državi.
Družbeni mediji pri tem pomagajo – algoritmi nas zapirajo v mehurčke enako mislečih, kjer ne srečujemo več drugačnih pogledov, temveč le potrjujemo svojega. Zato nas raznolikost vse pogosteje ujame nepripravljene. Ko pride do soočenja z drugačnim mnenjem v živo, pogosto ni več orodij za stik. Pojavita se obramba ali umik.
Težke teme v skupinah – kako jih nasloviti?
Tudi mi, skupnostni delavci, voditelji različnih skupin, gibanj in skupnosti to občutimo. Ko odpremo »težke teme«, s katerimi se soočamo v krščanskih krogih, se skupine pogosto znajdejo v tišini ali v besednih dvobojih. Mnogi povedo, da se ne upajo izpostaviti – bojijo se, da bodo zasmehovani, označeni, izključeni.
Dialog kot dejanje poguma
Zato danes dialog ni le možnost – je nuja. Ni znak šibkosti – je dejanje poguma. Pogum je v tem, da povem svoje mnenje. Pogum pa je tudi – in predvsem – v tem, da ostanem v pogovoru z nekom, ki misli drugače. Da ne bežim, ne zaničujem, ne ignoriram. Da prenesem napetost raznolikosti, vstopam v prostor negotovosti in iščem skupni jezik. Pravi dialog zahteva moč – priznati, da ne vem vsega. Da se lahko motim. Da ima tudi druga stran svoje razloge. Takšna drža ni naivna – je odgovorna. Gre v srž tega, kako želimo sobivati.
Vloga voditeljev: ponujamo priložnost za rast
In tukaj imamo voditelji in skupnostni delavci ključno vlogo. Ko ljudi vabimo v dialog, jim ne ponujamo »mehke« alternative konfliktu. Ponujamo jim priložnost, da postanejo močnejši – kot posamezniki in kot skupnost.
Orodje za dialog: 10 smernic
Na Socialni akademiji smo ob podpori programa Erasmus+, ključni ukrep 2, kot poslovodeči partner razvili kartice z 10 smernicami za dialog.
Gesla smernic so naslednja:
- Odločimo se za dialoški proces.
- Zavedajmo se svojih “nahrbtnikov”.
- Bodimo odprti za spremembe in pričakujmo spremembe v sebi.
- Trudimo se razumeti, ne prepričevati.
- Govorimo o sebi in svojih izkušnjah.
- Bodimo polemični, pa vendar vljudni.
- Izogibajmo se osebnim napadom.
- Predelujmo in “uravnavajmo” lastna čustva in občutke.
- Gradimo zaupanje, čeprav je pot do njega dolga.
- Poskusimo najti “tretjo pot”.
Vadimo dialog – pred, med in po dogodku
Kartice s smernicami lahko uporabimo pred ali po dialoškem dogodku. Pomagajo nam, da se zavestno pripravimo na srečanje z drugačnostjo in se po njem tudi reflektiramo. Dialog se namreč ne zgodi sam od sebe – je nekaj, kar vadimo. Več o tem pa na hardtopics.eu.
Dialog kot most v času polarizacije
V času, ko se družbena polarizacija poglablja, je dialog tisti, ki nas lahko ponovno poveže. In to je nekaj, kar lahko kot voditelji različnih skupin, gibanj in skupnosti vsak dan zavestno krepimo.
