Kako to, da na bencinskih servisih po Evropi najdemo tudi trgovine s hitro prehrano? Zakaj se je avtomobilski koncern Volkswagen pred leti združil s Škodo? Kako to, da v Hofru lahko kupimo tudi SIM kartice s storitvami mobilne telefonije?
Tisti, ki upravljajo z velikim kapitalom, vedo, da lahko ta kapital oplemenitijo le, če se povezujejo. Na druge, predvsem na tiste s komplementarno ponudbo, ne gledajo kot na konkurente ampak kot na potencialne sodelavce. Si lahko zamislite gradnjo mostu, nastanek visoko proračunskega filma ali razvoj in prodajo avtomobila brez širokega povezovanja in sodelovanja?
Če želimo biti del nečesa resnično velikega in kompleksnega, se moramo povezovati, moramo sodelovati.
Poklicani, da obrodimo sad
Jezus nas v prelomni točki svojega delovanja, tik pred trpljenjem, vabi, naj »gremo in obrodimo sad in da naš sad ostane« (Jn 15,16). O sadu in pomnožitvi govori tudi na več drugih mestih v Evangeliju. Na nas, svoje učence in prijatelje, ne gleda kot na tiste, ki naj zgolj upravljajo s skupinami in župnijami, ohranjajo tradicijo in vzdržujejo vero v težkih časih. Vidi nas kot tiste, po katerih se bodo, če bomo dovolj odprti za Njegovo besedo, dogajale velike stvari. Vabi nas, da smo vključeni v rast, življenje in pomnoževanje.
Zakon Mont Everesta
Nekdanji protestantski pastor, zdaj pa svetovno znani trener na področju voditeljstva, John Maxwell, v svoji knjigi The 17 Indisputable Laws of Teamwork kot enega od 17 zakonov timskega dela predstavi tako imenovani zakon Mont Everesta. Govori o tem, da resnično velikih izzivov, tistih, ki zares štejejo, ne moremo premagati sami. Premagamo jih lahko le skupaj z drugimi.
»V naši kulturi pogosto častimo individualizem in slavimo junake, ki dosežejo nekaj izjemnega. Toda pomislite, koliko ljudi stoji za vsakim takšnim junakom in skrbi, da ta junak to res lahko doseže!« pravi Maxwell.
Kakšna ekipa podpira Tadeja Pogačarja, da lahko dosega, kar dosega! In kakšna Luko Dončića! Vidimo pa samo njiju.
Če želiš doseči Mont Everest, potrebuješ temu primerno ekipo,« pravi Maxwell. Ekipo, ki bo dovolj velika, dovolj vztrajna, motivirana in ki bo sestavljena iz članov z ustreznimi kompetencami. Sam in brez ekipe lahko dosežeš le manj pomembne cilje.
Pa mi?
V slovenski kulturi, včasih pa se zdi, da še bolj v Cerkvi na Slovenskem, smo pri reševanju izzivov s pomočjo sodelovanja zelo zadržani. Ko pridemo do izziva ali ko dobimo navdih, da bi nekaj ustvarili, naša prva vprašanja običajno niso: »Koga bi ta stvar še zanimala?« ali »Kdo ima sposobnosti, ki bi ‘pokrile’ moje pomanjkljivosti?« Ne vprašamo se, s kom se lahko za dosego cilja še povežemo.
Raje si postavljamo vprašanja, povezana z individualnim delom: »Bom zmogel? Ni to previsok cilj zame?« V svojem razmišljanju le redko presežemo meje svoje družine, skupine, župnije, škofije … Raje, kot da bi sodelovali, se odpovemo visokim ciljem.
Gospod seveda dela tudi na tem področju. Kristjanov je vse manj in že sedaj je očitno, da strukture, če bodo enake kot pred 30 leti, ne bodo več vzdržne.
Na usposabljanju Vodenje 9,7 smo se srečali z več primeri laikov iz župnij, ki so se prisiljene zaradi pomanjkanja duhovnikov med seboj povezovati, pa tudi z duhovniki, ki v upravljanje dobijo vsako leto kakšno novo župnijo. Vidijo, da če jih ne bodo med seboj povezali, sami kmalu ne bodo več zmogli.
Zakaj težko sodelujemo?
Za pomanjkanje sodelovanja lahko obstaja več razlogov. Navedimo jih nekaj:
- Pomanjkanje dovolj visokih ciljev. Če si zadovoljen s stanjem, kot je, ali pa tudi, če nisi, a za spremembo nisi pripravljen »plačati cene«, sodelavcev ne potrebuješ. Ostajaš v svojem obsegu delovanja, ne zmeniš se za spremembe v svoji okolici, delaš se, kot da jih ni, zato ciljev niti ne potrebuješ.
- Zaverovanost vase. Nekateri se težko sprijaznijo s svojimi omejitvami. Ne priznajo si jih. Niti na misel jim ne pride, da morda česa ne bi znali storiti sami. Ko pridejo pred izziv, se lahko zelo potrudijo, da bi ga rešili, vendar samostojno reševanje seveda vzame veliko več časa. Ste že kdaj bili v situaciji, ko niste želeli vprašati za pot ampak ste raje porabili veliko več časa in pot našli sami?
- Pomanjkanje varnosti. Nekateri se s strani drugih počutijo ogrožene. Takšni ljudje se kot voditelji pogosto obkrožijo z manj sposobnimi od sebe, zato jih ti pogosto ne dopolnjujejo. Radi imajo nadzor, težko bi preživeli, če bi kaj spustili iz rok in odgovornost razdelili.
- Podcenjevanje izziva. Nekateri ljudje vedo, da ne zmorejo vsega sami in so drugim tudi pripravljeni prepustiti del odgovornosti. Vendar pa podcenjujejo izziv, ki se ga lotevajo. Ne vidijo ga v vsej svoji kompleksnosti. Podobni so možu, ki gradi stolp, pa prej ne izračuna stroškov gradnje (Lk 14,28).
Za več sodelovanja: poleg občestev oblikujmo tudi time
Ko v naši cerkveni kulturi razmišljamo o sodelovanju, praviloma razmišljamo o občestvih. In prav je tako, občestvo je verjetno najbolj pristna oblika sobivanja Jezusovih učencev. Ni pa edina. Apostoli so bivali v občestvu, a občasno je Jezus manjšim skupinam učencev tudi poveril kakšno nalogo in ustvaril tim.
Tim je, za razliko od občestva, ki je osredotočeno na skupno življenje, bolj osredotočen na skupno nalogo. Zato je, za razliko od občestva, ki se oblikuje bolj organsko, praviloma bolj strukturiran.
Če je občestvo bolj naravnano na trajnost sobivanja, pri timu ni nobene »katastrofe«, če se, ko je naloga končana, razpusti.
V občestvo sprejemamo širšo paleto ljudi – sposobnosti pri vstopu niso tako pomembne. Tim pa ima praviloma omejeno število članov, izbranih po sposobnostih. Če nam v timu kakšna kompetenca, ki jo potrebujemo za opravljanje naloge, zmanjka, je potrebno tim ustrezno dopolniti.
In nenazadnje, če občestvu merjenje učinkovitosti ne »pristoji« najbolje, naj nam v timu ne bo nerodno opredeliti kazalnikov uspešnosti in meriti učinka njegovega dela. Učinek je pravzaprav tisto, zaradi česar je tim ustanovljen.
Konec leta 2024 sva s kolegom za skupino duhovnikov vodila usposabljanje o timskem delu. Eno najmočnejših spoznanj, ki sva jih tam doživela, se je zgodilo v drugem dnevu usposabljanja. Po dnevu in pol pogovorov o lastnostih in značilnostih timov smo ugotovili, da timske kulture, za razliko ob občestvene, po naših župnijah skoraj ni.
Kako pa je pri vas?
Članek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes (številka 3/2025)
